Danes je pri nas zmanjkalo elektrike, na spletu pa berem o ohladitvah v naših krajih konec tedna. A je lahko še kaj hujšega? Verjetno ne. Kaj bi dala, da bi imela krila in se selila s pticami na jug…Tako sem se odločila, da ulovim še zadnjih nekaj sončnih dni in se grem martinčkat. Še dobro da sem zraven uspela zvleči svojo boljšo polovico in igrala sva se nenavadno igro: naštevajva vse v povezavi s Soncem. Sončnica, sončni žarki, sončnično olje, sončne elektrarne…in tu se je ustavilo. Začela se je debata o tem, kako delujejo sončne elektrarne in podobno. Prav nisva si želela pokvariti razglabljanja s tem, da bi se odpravila domov in pobrskala po spletu o vsem v zvezi s sončnimi elektrarnami. Vse je še bilo v redu dokler nisva prišla do cene sončne elektrarne, glede katere se nikakor nisva mogla zediniti. Oba sva se strinjala, da so cene zagotovo vratolomne, a niti sanjalo se nama ni, kakšno vsoto mora zanjo odbiti en posameznik, ki bi želel ta zeleni vir energije s pridom izkoriščati. Zvečer, ko sva končno le prišla domov, sva se oba posedla za en monitor računalnika in v iskalnik vpisala: sončne elektrarne. Vse v redu in prav, napisano oh in sploh vse super…kot tudi cena. Tolažilo bi nas naj dejstvo, da lahko pridobimo subvencijo, a sami vemo, kako je z njimi – saj jih dobiš, ampak kdaj? Začetna sredstva moraš imeti sam. Ne glede na vse pozitivne odzive, so sončne elektrarne za naju oddaljene še svetlobna leta daleč. Grem raje dalje sanjarit o Soncu.